Tradicija noise glasbe pri nas sega še v osemdeseta leta, a bi težko govorili o kontinuirani in enotni sceni. Večinoma je šlo za posamezne entuziaste, ki so poskušali čim več nastopati, svoje posnetke pa so razpečevali na koncertih in festivalih.
Zadnje leto, dve sta z nastopi pri nas in v Italiji nase opozorila Ontervjabbit in Cadlag. O prvem se je lani že govorilo, med drugim tudi zato, ker je bil hrastniški duet del Klubskega maratona Radia Študent, drugi pa je relativno novo ime ekstremnega glasbenega izražanja pri nas. Relativno zato, ker projekt obstaja šele dobro leto, a je sestavljen iz štirih članov z dobršno kilometrino v alternativnih krogih.
Cadlag sestavljajo Simon Šerc, vodja neodvisne eksperimentalne založbe Pharmafabrik in protagonist raznih glasbenih projektov (npr. PureH in KSVLKSV – Kaotičen strah v lastnem krogu se vrteč), Neven M. Agalma (Dodecahedragraph, Ontervjabbit), Boris Laharnar (Sevenborn And Rasturen) in Dejan Brilj (Extreme Smoke 57). Vsi izhajajo iz eksperimentalnih krogov in časov, ko je bila glasba še nekako bolj oprijemljiva in fizično prisotna. “Cadlag Live Tape” je tako izšel v obliki avdio in video kasete ter kolutnega traku, pripadajoča knjižica z informacijami pa je napisana na dobri stari pisalni stroj. Na to potezo lahko gledamo z nostalgičnega vidika, lahko pa v njej prepoznamo zavestno reakcijo na vsesplošno digitalizacijo, ki iz glasbe dela neoprijemljivo dobrino.
Cadlag je prvenstveno koncertni projekt in zaenkrat nima ambicij za studijsko delo. Njegov namen je nastopati in nastale posnetke deliti z javnostjo. “Cadlag Live Tape” je bil posnet lani aprila na Noisefestu v Ljubljani in oktobra na festivalu Speculum Artium v Trbovljah. Oba nastopa sta trajala približno 50 minut, na tej izdaji pa se pojavita v skrajšani različici (16 oziroma 23 minut). Kljub krajšanju posnetka ponujata vpogled v bistvo kvartetovega ustvarjanja. Razni generatorji zvoka, električna in bas kitara ter električni kontrabas tvorijo zaokroženo celoto z jasnim dramaturškim lokom.
Oba posnetka imata podoben potek. Začneta se s predirljivim zvokom električnega kontrabasa, ki spušča dolge dronovske plasti. To pradihanje, ki zveni kot da prihaja iz vesoljskega drobovja in daje ritem celotnemu stvarstvu, ustvarja močno vzdušje in riše slike prostranih pokrajin, posutih s črnimi madeži pogorišč. Nato se začno postopoma razraščati plasti robate sivine, ki počasi prevzemajo oblast. Zrnasti meteži in zlovešči vrtinci začnejo vladati in preizkušajo poslušalca, medtem ko neznana entiteta čez pogorišča pošlje še en rušilni val, ki zradira še tisto, kar je preživelo. Avtoritarni in industrijski hrup ruši zgrajeno, doseže plato in se začne počasi spet umikati vase. Mehanska roka popusti, predirljivi droni se počasi vračajo in zopet vzpostavijo začetno stanje. Krožnost kot osnovni princip vsega.
Dobra noise glasba riše močne podobe in izraža čustvena stanja, ki poslušalca prestavijo v drug svet. Cadlag je v tem uspešen in je v živo psihedelična sila z jasnim ustvarjalnim namenom. Doma med štirimi stenami je njegova glasba manj učinkovita. Večji del dražljajskega skupka med domačim poslušanjem manjka (npr. občutek in sugestivnost prostora, slikovna komponenta), zato izkušnja izgubi na bogastvu. Prav tako bi noise, ki zavzema večji del kompozicij, za še močnejše podobe lahko bil bolj niansiran in subtilen, prispevek posameznih članov pa bolj jasen. Cadlag bo svoj zvok brusil predvsem na koncertnih odrih, zato je njegov ustvarjalni razvoj nepredvidljiv.
Cadlag predstavlja vstop v ustvarjalni svet, ki se zelo razlikuje od tega, kar ponavadi dobimo iz okolice. Njegova glasba je ekstremna, a vsebuje čustveni naboj, ki bi lahko bil blizu vsem, ki tavajo v tem nepreglednem post-post-post-svetu.
7,5/10
Matjaž Gerenčer
http://www.hrupmag.com/albumi/cadlag-cadlag-live-tape-recenzija.html